Strpnost oziroma toleranca pomeni veliko več kot le pasivno sprejemanje drugega. Prinaša obveznosti ukrepanja. Toleranco se je treba učiti, negovati in zagovarjati. Toleranca zahteva, da države vlagajo v ljudi in v uresničitev polnih potencialov z izobraževanjem, vključevanjem in priložnostmi. To pomeni graditi družbe, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, kjer pluralizem, sodelovanje in spoštovanje razlik izpodrivajo strah, nezaupanje in marginalizacijo.
Klic k toleranci je bil v identiteto Združenih narodov zapisan že pred 72 leti. Kasneje, leta 1996 je Generalna skupščina OZN z resolucijo 51/95 pozvala države članice OZN, naj 16. novembra obeležijo mednarodni dan strpnosti z dejavnostmi, usmerjenimi tako v izobraževalne ustanove kot tudi v širšo javnost.
Ljudje smo bolj povezani – vendar to ne pomeni, da je več razumevanja. Družbe so vedno bolj raznolike, vendar nestrpnost marsikje narašča. Sektaške napetosti z naraščajočim nasilnim ekstremizmom, množičnimi kršitvami človekovih pravic in z etničnim čiščenjem najdemo v središču številnih konfliktov. Največja kriza prisilnega razseljevanja med in po drugi svetovni vojni je pokazatelj in povzročilj poglabljanja sovraštva in ksenofobije do beguncev in do drugačnih. Žal tudi v 21. stoletju.
Na mednarodni dan strpnosti prepoznajmo naraščajočo grožnjo tistih, ki stremijo k razdvajanju in se zavežimo, da bomo ubrali pot določeno z dialogom, socialno kohezijo in medsebojnim razumevanjem.
Naslovna fotografija je nastala leta 1986 v času rasne diskriminacije v Južni Afriki.
