Skoči na glavno vsebino

Ivana Kobilca se je rodila pred 163 leti na današnji dan, 20. decembra 1861 v Ljubljani slovenskima staršema Jakobu Kobilci iz Holmca pri Kamniku, ki je bil izučen krznar, kolar in kasneje dežnikar in materi Mariji rojeni Škofic iz Podbrezij. Osnovo šolo je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Risanja se je pričela učiti pri osem let starejši Idi Künl, ki je bila sama učenka slikanja pri svojem očetu Pavlu Künlu in Henriki Langus, nečakinji Matevža Langusa.

Pri devenajstih letih se je preselila na Dunaj, po dveh letih pa v takratno umetniško središče v München kjer je bila sedem let učenka Aloisa Erdtelta, ki je vodil zasebno šolo predvsem za ženske slikarke. Slikanje aktov po golih moških modelih je bila takrat redkost. Za svoje slikanje si je pomagala s fotoaparatom; modele pa tudi druge scene je prej fotografirala in po fotografiji slikala. Bila je zelo uspešna slikarka, slikala je po nemški šoli z uporabo bolj temnih barv. V starosti komaj 26 let je naslikala znamenito sliko Kofetarica. Leto in pol kasneje pa začne snovati sliko velikega formata (monumentalno olje na platnu 180 x 141 cm) Poletje, ki je razstavljena v stalni zbirki v Narodni galeriji v Ljubljani. Kobilčine slike dobijo v pariškem času svetlejše tone. Ta slika je doživela daleč največji uspeh na mednarodni ravni. Leta 1891 je poslala na Pariški salon, Državno umetniško združenje, svoji sliki Poletje in Likarice, ki sta bili izbrani med 2800 prispelimi deli. Ivana Kobilca je s tem postala pridružena članica uglednega francoskega nacionalnega društva lepih umetnosti, kar ji je prineslo možnost razstavljanja enega svojega likovnega dela brez odločanja žirije, kar je za tisti čas med likovniki, za žensko pa še tem bolj, izjemen dosežek! Večino časa je živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah: Dunaj, München, Pariz, Berlin, Sarajevo in se vrnila v Ljubljano šele ob izbruhu I. svetovne vojne.

Slikarski opus Ivane Kobilce je zelo velik in dragocen, velja za najuspešnejšo slovensko umetnico, kar so ji priznavali že njeni sodobniki; ni želela sedeti na rezervni klopi, dosegla je tisto, česar njeni moški kolegi niso zmogli.

Vir foto: Narodna galerija

Dostopnost